Zgodovinski izvor priimka Marušič sega na vzhodno jadransko obalo, predvsem v Dalmacijo, zlasti na območje Omiša in Makarske rivijere. Tam je priimek še danes izjemno razširjen – na primer v vasi Marušići pri Omišu ter v drugih krajih, kjer priimek Marušić nosi skoraj vsak drugi prebivalec. Hrvaški viri ga povezujejo tudi s plemiško družino Davidović-Marušić iz Rogoznice pri Šibeniku, katere korenine naj bi segale vse do 13. stoletja.
Nastanek priimka je mogoče razložiti z dvema komplementarnima vidikoma, ki se med seboj dopolnjujeta in skupaj ponujata celovito sliko njegovega prihoda na območje današnje Slovenije. Akademik Pavel Merk ga z etimološkega vidika razlaga kot ljubkovalni hrvaški priimek, razvit iz osebnih imen Mara ali Maru. To metronimično razlago, torej izpeljavo iz materinega imena Marua, podpira tudi duhovnik Andrej Marušič v svoji razpravi iz leta 1867.
Prihod priimka Marušič na območje današnje Slovenije je povezan s preseljevanjem prebivalstva iz omenjenih dalmatinskih krajev v 16. in 17. stoletju. V tem obdobju se priimek začne pojavljati na območju Goriške, Istre, doline Soče in zahodnega Krasa. To je bilo posledica več valov selitev, predvsem bega pred osmanskimi Turki ter beneških naselitvenih politik po uničujočih vojnah, epidemijah in naravnih nesrečah.
Različne oblike priimka pa se v cerkvenih matičnih knjigah pojavljajo že prej: Marussa v Trstu (1494), Marus (1524), Marussius v Posočju ter Maroushig v Brdih. Te različice so večinoma posledica prilagajanja novemu jezikovnemu in upravnemu okolju (na primer zamenjava črke ć s č), pa tudi političnih in nacionalnih vplivov, kot je poitaljančenje priimkov v obdobju med obema svetovnima vojnama.














